Ogrožene živali Afrike jedo Eukanubo

Zgodba o uspehu

Poleti 2011 sem se podala na sanjsko potovanje svojega življenja. Kot študentka veterine sem se namreč udeležila 13. Internacionalnega simpozija o divjih živalih Južne Afrike. V družbi študentov veterine z vsega sveta  smo prepotovali večji del Republike Južne Afrike, se pridružili lokalnim veterinarjem in se z njimi podali na teren.

Tekom tritedenskega popotovanja po državi smo imeli priložnost priti v stik z raznovrstnimi divjimi živalmi Afrike. Z veterinarji smo sodelovali pri imobilizaciji prostoživečih nosorogov, slonov, zeber, žirafe, idr. Podrobno so nam opisali in nato pokazali postopke dela z njimi, nas poučili o pogostejših boleznih, ki se pri teh živalih pojavljajo, ter ostalih problematikah divjadi. Tako smo imeli vsi priložnost stopiti v neposredni stik z živalmi, ki smo jih pred tem videli le po televiziji ali od daleč v živalskih vrtovih. Ne znam niti opisati občutka, ki te prevzame, ko se prvič dotakneš nepričakovano mehke nosorogove kože, ali slonovega okla in mehkobe njegovega rilca, ali pa ko sediš na ležeči žirafi, medtem ko ji veterinar jemlje vzorec krvi iz vratne vene...

Simpozij smo sicer otvorili na sami Veterinarski fakulteti v Pretoriji, vendar se tam nismo dolgo zadrževali. Že tretji dan smo obiskali center za zaščito gepardov, The Ann van Dyk Cheetah Centre, ki se nahaja v neposredni bližini Pretorije. Center je bil ustanovljen leta 1971 z namenom ohranitve in razmnoževanja gepardov, katerih populacija je bila v tistem času, zaradi krivolova, zdesetkana na bornih 700 prostoživečih gepardov na svetu. Uvedli so paritveni program, ki jim je prinesel velik uspeh, saj so bili prvi, ki so v ujetništvu uspešno sparili in vzredili, v ujetništvu rojene, mladiče. V štiridesetih letih delovanja centra, so uspešno vzredili  preko 800 mladičev in s tem rešili geparde z roba preživetja. Svoje delovanje so kmalu razširili tudi na druge ogrožene živalske vrste kot so afriški divji pes, rjava hijena, serval, egiptovski jastreb, idr. Mnogo vzrejenih živali so uspešno ponovno uvedli v divjino in s tem pripomogli k ohranjanju njihovih populacij v divjini. Nekatere vrste jim je uspelo ponovno uvesti celo na področja, iz katerih so bile izkoreninjene. Nekaj njihovih živali pa je našlo nove domove v zooloških vrtovih po svetu. S tem center pripomore k zmanjševanju krivolova, saj se je povpraševanje po prostoživečih osebkih, na podlagi tega, zmanjšalo.

Naš obisk 168 hektarjev velikega centra, je bil poučen, živahen, navdušujoč in zabaven hkrati. Center smo obiskali v dopoldanskem času. Polni pričakovanj smo se z veseljem vkrcali na odprte terenske kombije in se z vodiči odpeljali na ogled.

Pot nas je vodila mimo ograd z divjimi mačkami, karakala, sive hijene, ki so nas skoraj tako radovedno opazovali, kot smo mi njih, le rjava hijena se ni dala motiti in je nemoteno spala v pesku na soncu. Nekoliko naprej smo se ustavili pred ogrado, kjer so počivali in se lenobno nastavljali soncu veliki afriški jastrebi, v ogradi poleg njih pa ogroženi in manjši egipčanski jastrebi. Presenečena sem bila sama nad seboj, ko sem ugotovila, koko elegantni se mi zdijo. Vedno sem si jih namreč predstavljala bolj zanemarjene, vsekakor ne elegantne in tako čiste. Vodiči so nas poučili, da jim to uspeva zaradi golih glav, ki si jih zato po hranjenju mnogo laže očistijo.

Pot smo nato nadaljevali proti ogradam z divjimi afriškimi psi, ki so ena zadnjih še živečih vrst divjih psov v Afriki. Trop nas je glasno pozdravljal z, bolj kot laježu, kašljanju podobnimi glasovi. Res so čudovite živali, ki so me takoj prevzele. Imajo majhno elegantno telo, z dlako, ki je črno-belo-rjavo pisana, brez kakršnegakoli razpoznavnega vzorca. Njihova čudovita, pokončna, okrogla ušesa so pogrizena do različnih stopenj. Živijo namreč v tropu, v katerem vlada določena hierarhija. Vodja tropa je alfa samica, ki jo že na daleč lahko prepoznamo po čudovitih okroglih ušesih. Nižje na lestvici kot se nahaja posamezen pes, bolj ima pogrizena ušesa. Potem, ko so nas vodiči poučili o izraziti socialni strukturi tropa, se kar nismo mogli nagledati čudovitih živali. Navdušeni smo bili, ko so nam povedali, da bomo trop lahko opazovali pri hranjenju. Odpeljali smo se v eno izmed ograd. Trop je takoj pritekel h kombiju, saj že iz navade vedo, da prihod kombija pomeni čas za hrano. Lajajoče so skakali okrog kombija, se postavljali predenj, da bi ga ustavili in vsepovprek zaganjali glasen trušč. Pred krmilno posodo so se kombiji ustavili, trop psov pa se je umaknil v grmovje še vedno zganjajoč glasen trušč. Eden od vodičev je v krmilnik stresel skledo Eukanuba briketov. Sama pri sebi sem se nasmehnila, saj iste brikete dajem svojemu psu. Ko se je vodič odmaknil od krmilnika, se je pričelo mrzlično krmljenje in hlastanje hrane. Moram priznati, da pri hranjenju niso najbolj elegantne živali. Vodič nam je razložil, da tako jejo tudi v naravi, saj morajo plen kar najhitreje pojesti in se umakniti nazaj na varno. V centru jih sicer ne hranijo s surovim mesom, ampak z Eukanuba briketi, saj je z njimi v ujetništvu najlaže zagotovijo uravnotežen obrok, ki ga afriški psi potrebujejo. Briketi tako predstavljajo  70% njihovega jedilnika, 30% pa nanesejo občasni mesni priboljški.

Siti in zadovoljni so se člani tropa umaknili nazaj v zavetje grmovja, mi pa smo se odpeljali naprej, k zadnjemu in hkrati tudi najbolj vznemirljivemu delu ogleda. Pridružili smo se namreč trem gepardom v njihovi prostrani ogradi. Prav tako kot divjim psom, smo tudi njim prinesli zajtrk, in tudi gepardi so se tega dobro zavedali. Podobno kot divji psi, so pritekli v bližino kombija, vendar so bili pri tem mnogo bolj elegantni. Lahko bi rekla elegantni, kot se za mačke spodobi. Bili so tudi precej tišji. Le občasno smo slišali piskanju podoben glas, s katerim so nas pozdravljali. Zdelo se mi je precej smešno, saj bi takšno oglašanje laže pripisala kanarčku, kot pa veliki mački, kot je gepard. Trije mladi samci so tekli pred nami, kot bi nam hoteli pokazati, kje je krmilnik. Za razliko od krdela divjih psov, se niso poskrili v grmovje, ampak so se posedli v bližino krmilnika in čakali. Zaslišalo se je vznemirljivo šepetanje, ko smo zagledali enega od vodičev, ki je stopil s kombija in tako kot prej, stresel skledo Iams briketov v krmilnik. Gepardi so se nasršili proti njemu in mu pošiljali grozeče poglede, a se mu niso približali. V trenutku ko je odšel, so planili na hrano, vendar tudi tokrat, z mnogo večjo eleganco kot krdelo divjih psov. Vodiči so nam razložili, da imajo tudi gepardi podoben jedilnik kot divji psi. Iams briketi za mačke močno olajšajo sestavljanje jedilnika, saj je njihova formula zasnovana tako, da pokrije vse potrebe po mineralih, vitaminih in ostalih hranilnih snoveh. Zato jih kombinirajo le še z občasnimi priboljški v obliki kosov mesa. Uravnotežena pa prehrana je eden izmed vzrokov, ki so močno pripomogli k uspešnosti parka pri vzreji gepardov v ujetništvu.

Za popoln zaključek ogleda parka je poskrbel gepard Byron, ambasador centra. Bayron je odrasel samec, skoten v centru in udomačen, za namene poučevanja ljudi. Med nas so ga pripeljali po koncu ogleda centra. Njegova skrbnica ga je polegla na mizo, mi pa smo lahko pristopili k njemu in ga pobožali po njegovem čudovitem pikastem kožuščku. Paziti smo morali le toliko, da ga nismo žgečkali po trebuhu. Pa ne zato, ker bi nas napadel, ampak zato, ker se tako velika mačka ne zaveda svoje moči, četudi se igra s teboj. Spoznanje z Byronom od blizu je bil popoln zaključek dneva, ki je v nas pustil občutek topline in izpopolnjenosti. Vesela sem, da se je naša skupina odpravila na ogled De Wildt Ceetah centra, saj smo s svojim ogledom prispevali k nadaljnjemu razvoju tega neprofitnega centra, ker sem bila del njihovega vsakdana, in zato, ker se lahko sedaj vedno pohvalim, da moj pes je najboljšo hrano.  Hrano, ki jo jedo ogrožene živali Afrike, Eukanubo.

Pisala: Alja Kastelic

– The Ann van Dyk Ceetah Centre  –